14.6.2008
Tragedija pri Susku kot opomin!
Ne dolgo tega smo brali o tragični zgodbi starejšega jadralskega para. Možu je pri delu na premcu v težkih razmerah očitno spodrsnilo in padel je v vodo. Privezan na varnostno vrv je pred očmi žene tonil ob boku jadrnice. Ni jima uspelo…
Tragedija opominja! Pride življenjsko obdobje, ko začnemo pluti sami, v paru. Otroci so odrasli in plujejo po svojih poteh. Za nami je že mnogo preplutih milj in upravičeno se počutimo na svoji barki varno in domače. Že dolgo več se ne zmenimo za globine…In v tem obdobju si je potrebno zastaviti vprašanja, kot na primer:
Je postopek reševanja padlega v morje uigran? Bo v takem primeru preostali na palubi znal pravilno ukrepati? Kako bo reagiral, ko smo pod jadri? Obvladujeta oba rokovanje z radijsko postajo? Imamo kvalitetno obutev, ki nam bo omogočila zanesljiv korak na palubi? Imamo rešilni jopič z varnostno vrvjo, s katero se varujemo pri delu na palubi v težjih razmerah? Je sistem pritrditve varnostne vrvi premišljen? Znamo dobiti kvalitetne informacije o vremenskih obetih? Si znamo vzeti čas in se ekstremnim razmeram na plovbi odpovedati v kolikor to ni nujno?
Res je, da smo stari jadralski mački. A ravno zato je potrebno upoštevati, da navajenost hitro lahko pomeni površnost, ki je lahko usodna…
/G.Č./