2.10.2006
Pino Mlakar zaplul v večni ocean vesolja…
Legendarnega baletnika, jadralca in našega častnega člana ne bomo mogli več obiskovati in srkati vsako izrečeno besedo, gib, misel… S Pio zopet skupaj jadrata na svojem Morju! Hvala Pino, ker si nam dovolil, da smo doživeli kanček tvoje veličine. Mnoge misli bomo ohranili kot dediščino in jih širili naprej. Tudi zato bosta skupaj s Pio za nas jadralce večna! Mirno morje…
…v Malem Lošinju sem profesorja Mlakarja srečal ob morju drugič. Sedeč na klopi sem občudoval tih, miren pristanek jadrnice, pristanek brez običajnih glasnih in hudih besed, brez mahanja z rokami, tekanja po barki, hitrih gibov, brez napetosti, ki je ob pristajalnih manevrih na mnogih plovilih sicer tako pogosta. V tišini mesta ob popoldanski »siesti« sta dva starejša človeka v popolni tišini postavila »tendo« in se izgubila v njeno senco. No, sem si rekel, ta dva pa sta uigrana posadka! Čez čas se je z barke le zaslišalo nekaj besed, izrečenih s tihim glasom, ki mi je bil nekam znan ... Stopil sem do barke: »Profesor Mlakar ..,« Iz sence se je prikazala sivolasa profesorjeva glava: »O, vi ste to! Stopite no gor!« Spoznal sem gospo Pio, s profesorjem sva si segla v roko in ko sem povedal, da sem v zalivu Sv. Ante s svojo jadrnico, se je med nama nekaj spremenilo. Kot bi se od tega trenutka poznala bolje, globlje in kot bi ne bila več profesor in bivši študent igre. Izprašan sem bil zelo natančno, kakšna je jadrnica, kakšne so njene plovne lastnosti, kako se na njej počutimo, kam smo namenjeni... Po tem »zaslišanju« pa: »No, veste kaj, zdajle, v tej vročini ni čas za pogovor, vrnite se ob šestih, ko bo čas za čaj!«
V poznem popoldnevu sva se z Jano res pojavila pred Galebom. Profesor Pino naju je s preprosto, a nekako svečano kretnjo in besedo povabil v kokpit, kjer je čakala belo pogrnjena miza s piškoti iz peke gospe Pie, in profesor, tokrat v belih hlačah, beli majici in belih čevljih, je natočil čaj, češ da pravi pomorci alkohola pač ne pijejo. Ko je uganil najino željo - žejo po čaši vina, je dvignil podnice in iz »kleti« potegnil staro steklenico vina, češ da bo tokrat tudi on sam prekršil alkoholno molčečnost. Po začetni zadregi (dva nekdanja študenta in nadvse spoštovan profesor!) je pogovor stekel. No, midva sva bolj poslušala in spraševala, govoril je pretežno profesor. Bilo je popoldne in bil je večer in dobršen del noči, ki je vse do danes nisem pozabil…
(Brane Grubar: "Kam?Drugam!")
Pina Mlakarja kot častnega člana Jadralnega kluba Novo mesto predstavljamo v rubriki častni član.