26.6.2015
Gremo! Kam drugam kot pa na Plovbo!
Sprašujejo kam gremo. Ko povemo, da na Morje, na Plovbo, skoraj zamahnejo z roko, češ: "Že spet!" Mislijo, da smo že vse videli, doživeli...Ko bi le vedeli, koliko vsega drobnega je lepo na teh poteh...Srečno kapitani! Saj veste tisto: "Leta štejemo po teh letnih plovbah, po teh prazničnih dneh"...
Iz knjige: Mate Dolenc; PES Z ATLANTIDE"
A se tudi zgodi… in sonce žge dneve in dneve, potem pa ga zakrijejo oblaki in ga odrivajo, dokler se ne umakne za sivo steno, veter pa dvigne morje, kot da ga je od spodaj zajel z veliki dlanmi, in ga potiska proti otoku, kjer se ves razpenjen zaradi ovire dvigne in skuša splezati čim višje po skalah navzgor, da so vse črne od njegovih strašnih udarcev. Takrat vidimo, da tudi to toplo morje ni vedno pohlevno, o nasprotno, včasih ga prime divja jeza, kot da bi najraje zbrisalo s svoje površine vse otoke in odrinilo kopno nekam od sebe. Čolni v portičih visoko dvigajo kljune in se skušajo strgati s povodcev kot splašeni konji, domačini pa tekajo po pomolih, vlečejo vrvi in pritegujejo sidra in vpijejo »Pritegni ga, povuci ga!«…Ko nebo izreče vso grožnjo, se odpre in vlije s tako močjo, da se morje pod udarci dežja zapeni in zamegli, kot bi zavrelo – vas izgine, kot bi jo zradiralo, vse škure so zaprte, vrata zapahnjena, ljudje čepijo pri svojih štedilnikih in skriti čakajo, da se Brdavs ukroti. Poleti je to kmalu, močan dež ga pomiri, valovi se potegnejo v dolžino in izgubijo ostrino in morje je videti kot valovito ogledalo, iz katerega štrlijo šivanke. Oblaki pa drvijo nekam naprej proti severu in včasih ni treba dolgo, da sonce spet zrine na plano in potrga dežne niti, s katerimi so oblaki skušali prešiti morsko gladino…
/Pripravil:Gregor Č./