20.12.2017
JK NM na kultni regati "Jabuka 2017"!
Kot da ne bi imeli že dovolj jadranja letos, je Uroš pred nekaj meseci vsem poslal vabilo na kultno regato "Jabuka 2017"....
V koledar se je torej vpisala in dva tedna pred regato smo začeli z resnim dopisovanjem preko elektronske pošte o tem ali gremo ali ne. Na koncu se je izcimila ekipa sedmih jadralcev (vsi člani JKNM), v Biogradu najeta jadrnica Elan 350, v Vodicah rezervirana miza v Konobi Gušte in nekaj torb prtljage.
Za Alešem sva odšla dan pred ostalimi in prevzela jadrnico ter pričela z aklimatizacijo. Isti dan nam je potapljač očistil podvodni del kot se pred regato spodobi. Naslednji dan zjutraj, na dan regate, so se nama pridružili ostali mlajši člani posadke in po hitrem vkrcanju smo že pluli proti Vodicam. Štiri ure plutja naj bi bile namenjene spoznavanju z jadrnico in treningu, saj smo na taki jadrnici jadrali prvič. Pa smo do Vodic imeli le nekaj minut treninga,ker je bilo vetra za vzorec. Kakorkoli že, v Vodicah smo se privezali v dolgo vrsto na pomol privezanih bark in odhiteli v Konobo Gušte, ki je znana po najboljših mesnih dobrotah daleč okoli in smo se nažrli kot da bo večerja zadnja. Posadka se je odvalila na barko, midva z Urošem pa na sestanek krmarjev. Tam sva v silni gneči izvedela za točen čas štarta regate in veselo novico, da je letos tekmovalo 106 jadrnic, kar je rekord v šestnajst letni zgodovini regate. Vrnila sva se na barko in se pridružila sotrpinom pri procesu oblačenja, ki mora biti zveden brez napake, saj gre za nočno jadranje v že skoraj zimskih pogojih, pa še deževati je začenjalo. Napoved je bila za razliko od lanske, ko Jabuke nismo videli, ker je nismo smeli niti želeli (regata je bila skrajšana, ker je na odprtem morju divjala tramontana neznanih razsežnosti, ki se je zgodila točno na dan regate po petih dneh močnega juga in obilice padavin), enostavna, rahel jugozahodnik in nekaj kapelj dežja za ponoči, podnevi pa sonce in pojemanje vetra proti nič. Skratka, oblekli smo se, poskrbeli za varnost in svetila ter se odpravili na štartno polje. Ekipa se je izvrstno znašla v množici raznobarvnih lučk in štart nam je uspel ob pravem času (21. uri) na pravem mestu (sredi štartne črte). Taktika,ki se je kasneje obrestovala, je bila naslednja: ker smo številčna posadka, bova z Urošem izmenično krmarila, enako pa bo na krovu vedno polovica članov, ostala polovica pa lahko počiva in »West is the best!«, ker so napovedi kazale več vetra iz smeri jugo-zahoda. Po štartu smo se torej po sredini polja usmerili proti otoku Komorica kjer je prva kontrolna točka in trenutek, ko bi lahko prednje jadro zamenjali z lažjim. Vendar smo za razliko od večine ostalih jadrnic, ki so po navidezni optimalni liniji obrnile proti Jabuki, mi še naprej pluli proti jugu. Do otokov pred Primoštenom, ko pred nami nismo videli nobene jadrnice več. In res je veter na tem delu pihal močneje, smer pa se je tudi spremenila, kar nam je omogočilo obrat in jadranje na desnih uzdah v kurzu proti Jabuki. Nekje okoli pete ure zjutraj sem predal krmilo Urošu, z mano pa sta v podpalubje odšla tudi Tomi in Aleš, ki sta pred tem postorila vse delo na palubi. Prikazali pa so se spočiti štirje, ki so brezkompromisno nadaljevali naše delo. Ko sem se okoli devete ure zjutraj prikazal na krovu, smo s hitrostjo skoraj 8 vozlov pri enakem vetru točno v bok pluli proti približno 15 milj oddaljeni Jabuki, ki je bila točno pred nami. Dosegli smo jo okoli 12. ure dopoldne in obrnili kot 22 ter se po kratkem posvetu zopet odločili za jadranje po južnem delu regatnega polja. Vmes smo se hrabro borili s konkurenco in po dveh urah jadranja ulovili prvo jadrnico in skupine desetih sestrskih jadrnic iz flote. Hrabro smo se zapletli v match race, pri tem pa nekoliko spregledali dejstvo, da smo daleč na jugu in da je do konca regate še kar nekaj deset milj jadranja po rahlih vetrovih. Določili smo se za odhod iz borbe in svojo taktiko proti cilju kar je pomenilo radikalen prehod na levo stran jadralnega polja (kar se lepo vidi tudi na sliki), ki pa se na koncu ni izkazala za najboljšo. Vetra je bilo vse manj in jadranje v naslednjih urah zelo težavno, pa še večeriti se je začelo. Sam sem omagal in po dveh urah premora ugotovil, da je Uroš opravil lep kosi poti in da smo že pri Blitvenici kjer sem prevzel krmilo in ob zmernih vetrovih jadrnico rutinsko skupaj s posadko pripeljal do cilja, kjer smo prečkali ciljno črto v prvi uri nedeljskega jutra. Skupno smo osvojili 33. mesto izmed 106. bark. V skupini, kjer je bilo 17 bark smo bili četrti in drugi med 12.sestrskimi barkami. Zadovoljni smo takoj nadaljevali še transfer v Biograd kamor smo prispeli tik pred jutrom, kratko odspali, predali barko in se vrnili domov.Uroš je že poslal povabilo na naslednje leto...
/Prispevek pripravil: Sašo Novakovič/
